ŠTIRI PLEMENITE RESNICE
Če bi rekli, da je bila filozofija Bude filozofija umikanja, da je zavestno želel uiti, bi bilo to netočno. To bi bila napačna interpretacija.
Kar je Buda zares hotel, je, da se na Zemlji konča človekovo trpljenje
Ko je Buda dosegel najvišje spoznanje, se je vrnil med ljudi in jim prenesel esenco svojega znanja na način, za katerega je ocenil, da je najprimernejši.
Učil je o štirih plemenitih resnicah, te so. resnica o trpljenju, resnica o izvoru trpljenja, resnica o cilju in resnica o poti.
" Nikoli nisem pričakoval, da se mi bo pomen tega izreka tako nazorno razkril. To je lahko samo en primer, kako je Dhamma pravo nasprotje posvetnosti, egocentričnosti in pridobitništva. Buda npr., ni nikoli zaračunal ljudem tega, kar je nudil.
Tu se razkriva ena od dimenzij budizma, ki je nad suhoparnimi "strokovnimi" polemikami, kaj je mišljeno s tem ali onim izrazom v budizmu, ali kaj budizem je in kaj ne.
Prav tu vidim primer, kako je z enim samim aktom zaupanja in dobrote ves intelektualizem in formalizem puščen za seboj.
Temeljna nota, ki preveva vse to, je lepo izražena z izrekom, ki ga je često moč najti na koncu budističnih tekstov:
"SABBE SATTA BHAVANTU SUKHITATTA" ali
"Naj bodo srečna vsa živa bitja".
Kako naj bodo vsi srečni?
S spoznanjem in odstranitvijo vzrokov trpljenja!
To pa je pot Dhamme, ali spoznavanja stvari takih kot so. In če je temu res tako, potem je to res najdragocenejši dar, k preizkusu česar bi želel vsakogar povabiti.
Morda ne bo odveč pojasnilo, da častiti Ajahn Su-medho teh knjig ni napisal, temveč so jih po tonskih posnetkih njegovih govorov ob raznih priložnostih v obdobju dvajsetih let sestavili drugi kot odgovor na želje mnogih, da bi si olajšali razumevanje prakse budizma.
Povzetki zajemajo oba vira, zgoraj imenovanega in vir: Choguyam Trungpa v delu: "Prebujanje za duhovni materializem".
Kar je Buda zares hotel, je, da se na Zemlji konča človekovo trpljenje
Ko je Buda dosegel najvišje spoznanje, se je vrnil med ljudi in jim prenesel esenco svojega znanja na način, za katerega je ocenil, da je najprimernejši.
Učil je o štirih plemenitih resnicah, te so. resnica o trpljenju, resnica o izvoru trpljenja, resnica o cilju in resnica o poti.
" Nikoli nisem pričakoval, da se mi bo pomen tega izreka tako nazorno razkril. To je lahko samo en primer, kako je Dhamma pravo nasprotje posvetnosti, egocentričnosti in pridobitništva. Buda npr., ni nikoli zaračunal ljudem tega, kar je nudil.
Tu se razkriva ena od dimenzij budizma, ki je nad suhoparnimi "strokovnimi" polemikami, kaj je mišljeno s tem ali onim izrazom v budizmu, ali kaj budizem je in kaj ne.
Prav tu vidim primer, kako je z enim samim aktom zaupanja in dobrote ves intelektualizem in formalizem puščen za seboj.
Temeljna nota, ki preveva vse to, je lepo izražena z izrekom, ki ga je često moč najti na koncu budističnih tekstov:
"SABBE SATTA BHAVANTU SUKHITATTA" ali
"Naj bodo srečna vsa živa bitja".
Kako naj bodo vsi srečni?
S spoznanjem in odstranitvijo vzrokov trpljenja!
To pa je pot Dhamme, ali spoznavanja stvari takih kot so. In če je temu res tako, potem je to res najdragocenejši dar, k preizkusu česar bi želel vsakogar povabiti.
Morda ne bo odveč pojasnilo, da častiti Ajahn Su-medho teh knjig ni napisal, temveč so jih po tonskih posnetkih njegovih govorov ob raznih priložnostih v obdobju dvajsetih let sestavili drugi kot odgovor na želje mnogih, da bi si olajšali razumevanje prakse budizma.
Povzetki zajemajo oba vira, zgoraj imenovanega in vir: Choguyam Trungpa v delu: "Prebujanje za duhovni materializem".
