Kdo so uresničeni mojstri in osvobojene duše, ki prinašajo razvoj in duhovno preobrazbo za celotno človeštvo?
Osvobojene duše so kot otroci. Toda kako dolgo lahko ostanemo otroci?
Otrok s svojimi sposobnostmi ne more priti daleč. Najvišje ostaja izven njegovega dosega.
Nasprotno pa je uresničena duša kot zrel človek, ki lahko ponudi drugemu zelo veliko težnjo, luč in znanje, živo resničnost civilizacijskega načrta.
Zaseldovalcem novih učenj in raziskovalcem duhovnega znanja je težko ločiti hierarhijo učiteljev in njihov domet. Pravijo, da blagor tistemu, ki je prebral samo eno knjigo, ker po tistem vse ve in nima dilem. Vsi smo en drugemu učitelji in ogledalo v življenju, toda obstajajo razlike pri kvalifikaciji in nivojih učiteljev.
Kdo je učitelj - URESNIČENA DUŠA ?
Uresničena duša pa nas ne bo le navdihovala; vodila nas bo in pripeljala do zastavljenega cilja.
Uresničena duša ni le vodja, ni le pot, temveč je cilj sam.
Na začetku mojster še ne pokaže, da je vodja, temveč da je le nekdo, ki iskalca navdihuje. Kasneje
pove iskalcu, da je vodja, vendar ne še, da je tudi pot.
Sčasoma pa pokaže, da je on sam tudi pot. Na koncu razkrije iskalcu svojo neskončno milost in mu pokaže, da ni le vodja in pot, temveč tudi cilj iskalca.
Uresničena duša se dotakne vznožja drevesa uresničitve, pleza navzgor do najvišje veje in se spusti
z rokami, polnimi sadežev, da jih razdeli človeštvu, ki čaka spodaj.
To je uresničitev.
Celo tisti, ki se samo dotaknejo drevesa uresničitve in obsedijo ob vznožju drevesa, ki ne
plezajo navzgor in ne prinašajo ničesar navzdol, daleč prekašajo osvobojeno dušo.
Toda že doseči osvoboditev ni lahko. Zelo zelo težko se je osvoboditi nevednosti. Od vseh milijonov in milijard ljudi na zemlji je morda deset, dvajset ali največ sto osvobojenih duš.
Vendar samo Bog ve, koliko je uresničenih duš, ki so najvišji Absolut uresničili kot svoj lasten in vedno čutijo, da ta
uresničitev ni le nekaj, kar so dosegli, temveč nekaj, kar od nekdaj so.
Osvobojene duše so torej precej šibkejše od uresničenega jogija. So sicer osvobojene nevednosti, ampak niso štiriinvdajset ur na dan neločljivo eno z Najvišjim. Ne bodo naredile kar je zmogel Napoleon v zunanjem svetu, Vivekananda zmogel v notranjem. V Vivekanandi je delovala najmočnejša dinamična sila, ki jo premore človeška oblika. Prava naloga Vivekanande je bila širjenje poslanstva svojega učitelja, Sri Ramakrišne.
Ramakrišna je Tisto dosegel, vendar osebno ni veliko manifestiral. Ni se zanimal za dosežke sveta niti za tako
imenovani "vsestranski" razvoj.
Današnji svet potrebuje um.
Ni potrebno, da je nujno intelektualen, lahko je tudi navaden um, ki razume le osnovne stvari. Vendar Sri Ramakrišna ni skrbel niti za ta navadni um. In tako je Vivekananda zbiral plodove drevesa, ki je bilo Ramakrišna, ter jih ponudil svetu. Ko je bil star 30 let, je Vivekananda prišel na Zahod in mu prinesel veliko Luči.
Vsak od nas potrebuje nekega učitelja, toda ali pa bo dobil takega učitelja, ki ga bo vodil samo skozi vrtec in bo kasneje moral poiskati drugega mojstra?So različni jogiji, kot so različni tudi ljudje. Niso vsi jogiji na isti ravni. Polno uresničeni jogi je z Božansko zavestjo popolnoma eno in si svojo enost z Najvišjim trajno ohranja. Poleg takih so tudi polovično uresničeni ali delno uresničeni jogiji. Nekaj ur na dan, v času meditacije, so eno z Bogom. Vendar so preostali čas, kot navadni ljudje, brez zavestne enosti z Bogom. Ali je lahko posamezni jogi v stalni združenosti z Najvišjim, je odvisno od tega, kakšno vrsto realizacije je dosegel.
Uresničitev Božanskega je kot drevo: lahko tečeš k njemu, se dotakneš drevesa uresničitve in rečeš: "Sem realiziran !"
Toda ta uresničitev je le v dotiku podnožja debla. Človek je lahko srečen, ko se dotakne podnožja debla, ker lahko vidi sadeže drevesa, liste in veje, lahko se jih dotakne, drži v rokah, jih čuti in ve, da je dosegel svoj cilj. Vendarle bo nekdo drug rekel: "Ne, nisem zadovoljen! Želim splezati gor in sedeti na veji; šele takrat bom dosegel svoj cilj."
Gre eno stopnjo višje in tako je tudi njegova realizacija višja. Tretji bo morda splezal na najvišjo vejo
in se tam sladkal s sadeži. Njegova realizacija je še višja, kajti Najvišjega ni le videl in se ga dotaknil, temveč se je povzpel do samega Najvišjega. Toda ne namerava se spustiti dol, ker se boji, da bi v tistem trenutku ponovno postal navaden človek, ki se bo pogreznil v mulj nevednega sveta. Verjame, da se ne bo mogel nikdar več povzpeti, če se enkrat spusti.
Je še ena vrsta uresničenih duš, ki ne samo da se vzpnejo do Najvišjega in dosežejo uresničitev, temveč prinesejo svetu tudi sadeže drevesa. Take duše se spustijo nazaj, da bi manifestirale.
Tak jogi pravi: "Nisem srečen, če le sedim na drevesu. To ni moj cilj. S človeštvom želim deliti tisto, kar imam."
Tak jogi po mili volji pleza gor in se spušča dol. Ko se spusti, od zgoraj prinese s sabo Milost, Mir, Luč in Blaženost, in ko se dvigne, dviguje zavest človeštva. Na svoj hrbet naprti nekaj ljudi in pleza navzgor.
To so mojstri - učitelji, ki se vrnejo v navadni posvetni svet, zato, da bi pomagali drugim spoznati resnico in hoditi po poti naprej. V Indiji je bilo veliko mojstrov, ki so dosegli delno uresničitev in "prispeli do vznožja drevesa", toda niso splezali na veje in niso sami ikusili sadežev - dosegli so le delno realizacijo!
Če se nek Hindujec le dotakne kapljice Gangesa, bo občutil čistost. Če pa je sposoben preplavati Ganges, bo seveda še globlje prepričan, da je celotno njegovo bitje očiščeno. Pri uresničenju smo lahko zadovoljni z eno samo kapljico nektarja ali pa si rečemo: "Ne. Potrebujem brezmejni ocean.". Ali si rečemo: "Ta neizmerni nektar ne pripada samo meni; on je za vse. Želim ga deliti z drugimi." Uresničitev tistega, ki ima sposobnost, da svojo najvišjo uresničitev podeli z drugimi, nedvomno prekaša realizacijo prvih dveh.
Sri Ramakrišna je večkrat govoril o jivakoti in ishvarakoti.
Jivakoti je tisti, ki je uresničil Boga, toda ne želi stopiti na področje razodetja. Tisti, ki ima čoln, majhen čoln, v katerem sicer lahko sam prepluje morje nevednosti, toda drugih ne more prepeljati čez.
Nasprotno ima ishvarakoti veliko ladjo in lahko vzame s seboj stotine in tisoče ljudskih duš in jih prepelje čez morje nevednosti.
Vedno znova se vrača, pod različnimi imeni in med različnimi narodi, da bi osvobodil človeštvo.
Resničnega mojstra ne zanima število učencev, kajti po Božji milosti sta mojster in iskalec vnaprej določena, da se bosta našla..
Vendar je Ramakrišna večkrat stopil na streho svoje hiše in klical učence. Imel je navado spraševati Mater Kali, zakaj učenci, ki so mu določeni, še niso prišli. Človek se lahko ob tem vpraša, zakaj ni mogel počakati, da pride Božja ura. Toda v tem primeru je Božja ura za Ramakrišno že nastopila, vendar je nevednost sveta blokirala pot.
Bog mu je dal nalogo in sposobnost, da jo opravi, vendar se je nevednost postavila tik predenj in vedno znova zavlačevala razodetje. Šri Ramakrišna ni hrepenel po učencih zato, da bi prišli in se priklonili pred njegovimi stopali.
Klical je po učencih, ki bi bili njegova desna roka, ki bi z njim leteli v Univerzalno zavest, delali zanj in na ta način za Najvišjega.
Je že res, da nihče ni nepogrešljiv. Toda istočasno je vsak posameznik resnično nepogrešljiv, vse dokler je popolnoma
iskren v svoji težnji in v svojem služenju kot odposlanec Stvarnika. Nihče ne sme iz ponosa ali nečimrnosti čutiti, da je
potreben, in vendar je vsak potreben, če je iskren, predan, izbran instrument Boga.
Mojster rabi učence, ker so oni njegove podaljšane roke, udi, razprostiranje njegove lastne zavesti. In ko dobi ukaz Najvišjega, mora poskusiti najti tiste, ki bodo deli njegove zavesti in mu bodo pomagali, da izpolni ukaz.
Tradicionalni duhovni mojstri so običajno govorili: "Če nekaj imaš, bodo drugi prišli sami od sebe. Voda ne gre k žejnemu, temveč žejen k vodi." To popolnoma drži, ko gre za odraslega človeka.
Toda vzemimo za primer, da je žejno bitje majhen otrok. Takrat je drugače. Dojenček bo jokal v svoji sobi in mati je tista, ki bo morala priti k njemu, da ga bo nahranila.
Mati ne reče: "Če hočeš nekaj od mene, moraš priti k meni." Ne, mati vse pusti in gre k svojemu majhnemu otroku (mnogi verjetno v teh mislih spoznate besede velike mojstrice AMME ).
Nekateri mojstri duhovnega sveta enako čutijo nujo, da pridejo v ta svet, ker je zunanji svet v njihovi zavesti kot majhen otrok. Čutijo, da je mnogo otrok, ki jokajo po duhovnem življenju, duhovni resnici, duhovni popolnosti, a ne vedo, kje in kako to najti. Taki mojstri hodijo iz kraja v kraj in ponujajo svoje razsvetljenje, da bi tako služili Božanskemu v človeku. Jaz pripadam tej vrsti mojstrov.
Potujem naokoli, ker čutim, da je veliko otrok, ki potrebujejo Luč, ki mi jo je Najvišji dal, da jo posredujem človeštvu. Zato potujem na Japonsko, v Evropo, križem kražem po Združenih državah; svet imam za svojega otroka.
Ko svet joka, ga moramo nahraniti - če imamo za to sposobnost. Če imam možnost, da ti nekaj dam, in tudi dam.
Če je sicer sposoben, toda ne čuti nujnosti - naj ostane, kjer je.
Če ne čuti nujnosti niti ni sposoben svetu razodeti Boga, mu ne smemo dovoliti, da dokazuje svojo težnjo in demonstrira svoja čustva. Zakaj? Ker Bog tega ne želi. Saj ne izpolnjuje Boga na Bogu lasten način, temveč se samo postavlja pred ljudmi in pred Bogom. V očeh sveta je njegovo ravnanje nezaželeno, v očeh Boga pa neodpustljivo.
Kadarkoli je potrebno, pridejo veliki duhovni mojstri in pomagajo še neuresničenim dušam. Igrajo svojo vlogo v Božji igri - Njegovi božanski lili.
Iskalci dobijo enkratno priložnost, če jih v težnji podpira pravi duhovni mojster, kajti zelo težavno je doseči realizacijo samo s svojim lastnim trudom brez pomoči mojstra.
Težnja je zelo pomembna, toda težnja sama ne more dati
Komentarji (0)