Astrologija in duhovni ciklusi
Vemo, da krožijo zvezde okoli samih sebe, okoli svojega sonca, da se sončni sistem vrti po svoji krožnici okoli posebnega središča. Po vzhodni varianti naj bi se sončni sistem vrtel okoli vnaprej določenega gravitacijskega središča, ki ga imenujejo kraljestvo Brahme. Človekovo razumevanje in duhovnost naj bi bila odvisna od oddaljenosti sončnega sistema od te točke. Ko je naš planet najbolj oddaljen od tega gravitacijskega središča, je človeški razum v točki, ko ni sposoben videti dlje od konice lastnega nosu. Zato postanejo človeku posvetne stvari in radosti zelo pomembne, duhovne stvari pa izginejo iz njegovega obzorja.
Vsakih 12.000 let pride do približevanja ali oddaljevanja in s tem tudi do intelektualnega nihanja. Celoten cikel naj bi tako trajal 24.000 let. Kadar je oddaljenost največja, je človek sposoben uporabiti le 25 % svojega umskega potenciala, ko pa je blizu gravitacijskega centra, ga lahko izkoristi 100-odstotno. Človek naj bi v tem obdobju največjega razvoja dobil skoraj božje sposobnosti v tem smislu, da bi osvobodil nadpovprečne sposobnosti, jasnovidnosti in da bi bil zmožen prodreti v skrivnosti življenja.
Dolžina kozmičnih obdobij se spreminja od šole do šole.
Najbolj verjetna je tista, ko so sončna leta obdobij določena glede na 1.200 let običajno Kali, 2.400 let obdobja Dwapara, 3.600 let obdobja treta, 4.800 let obdobja Sathya, kar je skupaj 12.000 let. Obdobje se podvoj i, če j e treba upoštevati cikel odhoda in povratka, kar je skupaj 24.000 let. V ciklu oddaljevanja se obdobje Sathya podvoji. V fazi približevanja pa se podvoji obdobje .
SATHYA SATHYA
S približevanjem in oddaljevanjem našega sončnega sistema od vnaprej določenega gravitacijskega (magnetnega) središča se podvojita obdobji Kali in Sathya.
Obdobji predstav Jata le Stopnjo intelektualnega in duhovnega razvoja, ki se veliko bolj ravnataa, kadar je sistem blizu gravitacijskega (magnetnega) središča, iz katerega sicer izvira. Po tem lahko sklepamo, da so intelektualne sposobnosti toliko slabše, kolikor bolj je sistem oddaljen od svojega izvornega jedra.
Obdobje 12.000 let je enako polovici notranje elipse in ima sveto ime Daiva yuga (obdobje bogov) in predstavlja tisočinko dneva Brahme. Tudi noč Brahme traja tisoč Daiva yug.
Yuge so izračunavali glede na enakonočje. Pogosto so stara zemeljska ljudstva, ki so razvijala znanost, dobro vedela, kakšen vpliv imajo lahko zvezde in tako so imela za sveto dolžnost častiti ozvezdje, ki je v danem trenutku najbolj vplivalo na Zemljo: pes ali bik (egiptovsko obdobje), oven (arijsko obdobje), ribi ali devica (krščansko obdobje).
Iz dobe rib, v kateri vladajo razum, praktičnost in oblika, prehajamo v vodnarjevo dobo, v čas ravnovesja, kjer se moškemu in ženskemu, vidnemu in nevidnemu ter nepoznanemu in še neformiranemu priznava enak pomen. V tem času se prebuja ženska narava hranjenja, vzdrževanja in prirojenega reda ter ustvarja varen in posvečen svet. Ta varnost temelji na intuiciji in spoštovanju svetosti vsega življenja. Ponuja se nam največja priložnost doslej, da oživimo vse svoje latentne sile, kajti okolje bo pravo in vsak od nas bo lahko prebudil svoj notranji potencial, vzklila bodo semena zadovoljstva.
To seme zadovoljstva je naš pravi jaz, bistvo nas samih in tega, zaradi česar smo prišli sem, načrt naše najpopolnejše usode, ki smo ga naredili sami in ga vkodirali v naše bitje že dosti prej, preden smo tu prvič zadihali. Calhounova trdi, da to seme leži v sredini naših prsi, v duši, pod kostjo prsnico.
Seme začne kliti in prebudi se ženski princip, da vzdržuje ustvarjalnost, notranje vedenje in tenkočutnost. Nato se prične temeljen prirojen proces, ki ga ne vodi um - proces, ki je tako star in hkrati tako nov (saj smo si ga zdaj izbrali sami in nas je zdaj evolucija privedla do njega), da je oboje - vnaprej določen in neprestano razvijajoč se. Ob tej monumentalni razširitvi obzorja, ob tem doživetju čudežnosti odkrijemo, da spadamo sem in da ustvarjamo svet, ki ima smisel. Ko semena zadovoljstva vzklijejo, postane okolje idealno za mir in povezanost.
Da bi to izkusili, nam ni treba storiti prav ničesar. Naš pravi jaz je že v nas. Moramo ga le prepoznati in mu dovoliti, da se razkrije. Ko seme vzklije in začnemo živeti svoje sanje, se razcvetimo v to, kar smo vedno sanjali, da bomo postali. Postanemo povsem sami svoji in hkrati pomagamo k boljši skupnosti, kajti vsi polneje izražamo svoja semena zadovoljstva in skupaj gradimo povsem novo prihodnost.
Calhounova trdi, da bo zdaj, ko prehajamo v enaindvajseto stoletje, vse več ljudi tako zacvetelo in doživelo kvantni preskok v zavesti. Celo tisti, ki se doslej niso zavedali, da lahko doživijo notranje zadovoljstvo, bodo začutili navdušenje, ki raste v našem planetu in okoli njega, ter se priključili naraščajočemu valu. Ko se to zadovoljstvo pojavi, ga vzdržuje skupna notranja vizija ter ga je prav lahko doseči in ravnati v skladu z njim. Calhounova razlaga:
Namesto da bi živeli v svetu razcepljenosti med vzroki in posledicami, kjer nas učijo, da smo od vsega ločeni in da je omejenost dejstvo, začnemo dejansko doživljati povezanost in živeti v vesolju, v katerem ni omejitev. Notranje seme nam prikazuje sliko enosti. Posledica tega je veličastnejše doživetje bivanja, ki je tako globoko, da ne mislimo več na izgubo, zapuščenost, preživetje ali na to, kako bi spremenili svet. Vse, kar obstaja, nam pomaga k izpopolnitvi. Takrat življenje ni več zastrašujoče, temveč je ustvarjalno in polno milosti.
Ko skupaj cvetimo in po vsej Zemlji vznikajo "vrtovi", soustvarjamo božansko skupnost zunaj in znotraj. Tega ne počnemo tako, da bi se za to trudili in mučili ter o tem razmišljali. Božanska skupnost raste iz notranje resnice, ki prihaja na dan, da bi nas vse postavila v svetlobo enosti, da bi nas povezala v skupnost, ki upošteva žensko in moško, ter notranjo vizijo pretvarja v zunanjo izkušnjo in soustvarja nebeško kraljestvo tu, na naši ravni.
Komentarji (0)